Pogovor z mag. Davidom Skornškom, generalnim direktorjem skupine Farme Ihan na temo: Prašičje meso s slovenskim poreklom ne sodi v akcijsko prodajo (novinarka Klara Nahtigal, Kmečki glas, objava 26.12.2018):

David Skornšek že drugo leto uspešno vodi skupino Farme Ihan, na trgu znane kot Farme Ihan in Meso Kamnik z blagovno znamko Anton. Letošnje poslovno leto bodo sklenili s konkretnejšimi številkami kot lani, ko so ustvarili simboličen dobiček, kar kaže, da Skornšek Farme Ihan učinkovito postavlja na noge kljub temu, da so v sanaciji pod okriljem DUTB. Svoje obveznosti do bank, kooperantov in drugih dobaviteljev redno poravnavajo, kar jim vliva samozavest, da so na pravi poti, zato še odločneje stremijo k razvoju njihove blagovne znamke Anton, ki temelji na modelu 4 x SI (rojeno, vzrejeno, zaklano in predelano) v Sloveniji, kar zagotavlja 100-odstotno slovensko poreklo. Kot predsednik Sekcije za prašičerejo se zavzema za uvedbo masnih bilanc ter ločitev trga s slovenskim prašičjim in uvoženim mesom, uvedbo slovenske borzne cene, največji izziv pa predstavljajo mladi prašičerejci in kako jih pritegniti v dejavnost, ki tržno ni preveč zanimiva.

»Kdaj ste nazadnje zahtevali slovensko meso v gostilni ali pri mesarju?« je uvodoma vprašal direktor Mesa Kamnik. »Vsi vas verjetno hitro odpravijo s splošnim odgovorom, da je seveda slovensko, pa vendar velikokrat žal ni. Preprosto zato, ker ga pri 30-odstotni samooskrbi s prašičjim mesom primanjkuje in ga je dejansko težko dobiti. S tako opisanim komuniciranjem se žal podira zaupanje glede verodostojnosti porekla. V družbi Meso Kamnik z dodatnim informiranjem na način 4 x SI dodatno poudarjamo izvor porekla mesa (rojeno, vzrejeno, zaklano in predelano).

• Kupcem zagotavljati slovensko meso je svojevrsten izziv glede na našo samooskrbo s prašičjim mesom?

Letos je bilo v Sloveniji zaklanih okoli 265.000 prašičev. Od tega je bilo slovenskih tekačev okoli 115.000. Od 30% vzrejenih prašičev (3 x SI) jih je manj kot 15% tudi rojenih (4 x SI). Pri 30% samooskrbi s prašičjim mesom se 70% prašičjega mesa v Sloveniji le predela. Farme Ihan imamo svojo selekcijsko farmo s plemenskimi živalmi, kjer jih od omenjenih 115.000 slovenskih tekačev mi vzredimo več kot 80.000. Od tega števila gre do 25.000 prašičev v nadaljnjo vzrejo v Panvito, nekaj več kot 50.000 pa jih v partnerstvu z več kot 60 kooperanti vzredimo sami. V Šentjurju imamo klavnico, kjer prašiče zakoljemo. Meso pa predelamo v Mesu Kamnik in ga nato kot sveže meso ali izdelke prodamo na trgovskih policah pod že dobro poznano blagovno znamko Anton. In to je Antonov krog, ki se razlikuje od drugih, kjer poudarjamo svežino, manj intenzivno rejo, nadzor nad krmo in seveda tudi dobrobit živali.

• Čeprav slovenskega prašičjega mesa primanjkuje, pa večino mesa v trgovinah in mesnicah prodajajo kot slovensko, čeprav to največkrat ni. Bi to zmedo na trgu lahko rešili z uvedbo masnih bilanc?

Masne bilance dajejo dodatno zaupanje o izvoru mesa kupcu in tudi rejcem. Ločevanje uvoženega mesa od slovenskega mesa slovenskih dobaviteljev je bistvena predpostavka za nadaljnji uspešnejši razvoj prašičereje v Sloveniji. Ideja po širšem uvajanju in komuniciranju podatkov iz masnih bilanc so zelo pomembne in ne pomenijo slabega nadzora. Nadzor Uprave za varno hrano je zelo dober, vendar napake odpravlja na podlagi prijav oziroma kurative. Mislimo, da bi bila še boljša, če bi podobno kot pri Izbrani kakovosti (IK) kršitelji izgubili certifikat in so izločeni iz verige, in to je osnova masnih bilanc. Prav zato si močno prizadevamo, da tudi svinjsko meso vstopi v sistem IK v naslednjem letu.

• Ponudba slovenskega in uvoženega prašičjega mesa bi morala biti jasno ločena?

Ko bomo vzpostavili red nad masnim tokom in ko bodo domači mesarji dejansko prodajali vso meso slovenskega izvora z ovalnim žigom SI in bodo tudi vrtci, bolnišnice in šole uporabljale domače meso, takrat bo mesa v trgovinah manj. Potrebno ga bo poiskati in zelo verjetno se ne bo prodajal v akciji oz. po akcijski ceni. Za našim mesom je tudi nekaj nacionalnega ponosa, ki ga mi kot državljani mlajše države še razvijamo. Sosednje države kot so Avstrija (AMA Gute Siegel) Italija (Nationale) s tem že dolgo živijo in na ta način uspešno podpirajo domače industrijo in živinorejo. Se pa ta zavest nedvomno dviguje, saj raziskave kažejo, da kupci priznavajo slovensko kakovost, jo iščejo in priznavajo tudi določeno razliko v ceni.

• Katere vaše farme še obratujejo in kakšne proizvodne rezultate dosegate?

Dosegamo med 31 in 32 živorojenih pujskov na svinjo na leto, kar nas uvršča v sam vrh evropske prašičereje. Prašiče imamo na matičnih farmah v Krškem in Kočevju. Prašiče nadalje pitajo kooperanti, ki od leta 2014 izvajajo tudi ukrepe iz programa dobrobiti in živalim nudijo več talne površine. Ukrep je vsekakor zelo dobrodošel. Žal je bil uveden nekaj let prepozno, verjetno se je tudi zaradi tega dalež v prašičereji znižal na sedanjih 30%.

• Rejci, ki za vas pitajo prašiče, pa z vami ostajajo že vrsto let.

Res je, naši kooperanti z nami ostajajo v dobrih in slabih časih. Z navedenim modelom pa bi jim radi zagotovili stabilnejšo in višjo ceno, kar razumemo kot osnovo za postopen dvig deleža samooskrbe v prašičereji v prihodnjih letih.

• Kako potem v panogo privabiti mlade – kako jih motivirati in prašičerejo narediti spet ekonomsko zanimivo?

Pri trenutnih odkupnih cenah 137 evrov za 100 kg mesa oziroma pri 175 evrih za tekača težko. Zato smo organizirali znotraj GIZ sekcijo prašičerejcev, ki si prizadeva za vzpostavitev Slovenske borzne cene, masne bilance in tudi uvrstitev prašičereje kot strateško. S tem ne mislimo, da je prašičereja strateška dejavnost Slovenije. Strateško pa je, da dvignemo stopnjo samooskrbe vsaj na 50%. Na takšen način organiziranja verige in s podporo kmetijske politike bodo tudi mladi začeli vsaj razmišljati o prašičereji. Dejstvo je, da bomo v prihodnje potrebovali več kooperantov in da je tudi veliko obstoječih kooperantov že starejših in jih bodo morali naslediti mladi. Mladi zelo zanimivo razmišljajo in je čutiti, da imajo veliko željo nekaj narediti/spremeniti, zato jih moramo dodatno navdušiti in spodbuditi, da bomo začeli skupaj razmišljati o prašičereji.

• Slovenski prašičerejci podpirajo zamisel o lastni ˗ slovenski borzi, na kateri bi se določale odkupne cene mesa. Kakšno je o tem vaše mnenje?

Borzno ceno ali AMO (Agrar Markt Austria ) smo si v tistih časih zadali kot nek algoritem, po katerem zdaj trgujemo. AMA tedensko močno niha odvisno od trenutnih presežkov ali manjkov na trgu. Praviloma pa nima tako močnega vpliva na domači trg. Pri nas pa določa ceno za cel trg, kar za našo verigo ni dobro. Rejci potrebujejo močnega sistemskega partnerja, ki bo sposoben z njimi dogovarjati dolgoročne pogodbe tako glede količin kot tudi cen in jim s tem nekako ponuditi sistemsko zaščito pred tovrstnim tveganjem. Ravno zato je pomembno povezovanje rejcev in vseh ostali deležnikov od klavnic, predelovalnih obratov do trgovskih verig, Horece in mesarjev. Prav zaradi navedenega je nastala potreba po organiziranosti sekcije prašičerejcev, kjer med drugimi kot sem že omenil pripravljamo tudi model oblikovanja Slovenske borzne cene. Izničiti želimo omenjena nihanja, zato je ideja, da bi ceno oblikovali na podlagi drsečih povprečnih cen AMA (s tem se navežemo na že obstoječ in razviti trg). Ker pa se sama vzreja v Sloveniji izvaja v bistveno manjših farmah kot v primerljivih državah je potrebno priznati, da je manjša intenzivnost žal tudi stroškovno manj učinkovita. Oziroma je potrebno to razliko nekako priznati. Vzpostavitev slovenske borzne cene je trenutno v fazi oblikovanja modela.

• Kakšni so po vašem realni cilji za dvig samozadostnosti slovenske prašičereje?

Realni cilji kar se tiče dviga staleža tekačev je, da se s trenutnih 115.000 vzredi 180.000 tekačev. Navedeno pomeni veliko rast, dodatno 65.000 tekačev in s tem tudi povezane velike naložbe. Kar se tiče skupine Farme Ihan ocenjujemo, da bi z naložbo v t.i. »četrti hlev« v Krškem in še nekaj manjšimi drugimi spremembami lahko dvignili našo vzrejo za dodatnih 25.000 tekačev. Vseeno pa še ostaja prostor za dobrih 40.000. Navedeno pomeni, da bomo potrebovali še eno resno selekcijsko farmo. Istočasno pa je potrebno vzpodbuditi prašičerejce za vzrejo. Obstoječi pa bi jo morali še svoje kapacitete dodatno razširiti, opuščene obnoviti in v kolikor je možno tudi vzpostaviti kakšno novo vzrejo. Kot sem že omenil, prašičereja res da ni strateška dejavnost Slovenije, je pa vsekakor strateško, da ne ostanemo zgolj na 30 odstotkih samooskrbe, ampak da se dvignemo nad 50%, kar pa je za samooskrbo pomembno.

• Kako poteka prodaja mesa in (pol)izdelkov vaše blagovne znamke Anton?

Prodaja raste, vendar je zaradi omejenih virov financiranja rahlo omejena in tako ne uspemo zadovoljiti vseh potreb. Znotraj razpoložljivega prometa pospešujemo prodajo svoje blagovne znamke Anton in več končnih izdelkov. To nam v preteklem in letošnjem letu uspeva. V letu 2016 smo še poslovali z izgubo, lani smo imeli simboličen dobiček, letos pa bo dobiček že nekoliko večji. Navedeno kaže, da smo na pravi poti. Istočasno smo uspeli dvigniti tudi plače delavcem. Nizke plače in s tem povezana povišanja so še vedno eden od prihodnjih izzivov. Prav tako pa je za nas pomembna posodobite opreme, ki je na določenih delih že precej tehnološko zastarela.

• Kakšni so prihodnji trendi v prašičereji?

Trendi so bolj ali manj znani. Samega povečevanja porabe prašičjega mesa ni pričakovati. Večja povečanja je pričakovati v porabe piščančjega ter govejega mesa.

• Se strinjate, da je shema Izbrana kakovost Slovenije dober projekt in kdaj lahko pričakujemo prašičje meso IK na trgovskih policah?

Cilj je, da s 1. januarjem 2019. Že sedaj vemo, da bo prišlo do zamika, za katerega upam, da bo čim krajši. Projekt se mi zdi odličen in je nujna podpora vsem prizadevanjem rejcev in celotne verige. Ker je za razliko do govejega in piščančjega mesa, prašičjega bistveno manj kot ga potrebujemo uvedba IK dodaten izziv. Prav zato je tudi pomembno, da zaradi manjka tovrstne količine bolj drastično nadziramo. Prepričan sem, da bomo po preteku prehodnega obdobja, ki se zaključi v osmih letih, lahko zagotovili dovolj slovenskega mesa in bo 40 odstotkov prašičev rojenih v Sloveniji ter največ 60 odstotkov rejenih v Sloveniji. Zato bomo še intenzivneje poudarjali 4 x SI oziroma strategijo »Prašičereja 4.0« (rojeno, vzrejeno, zaklano in predelano v Sloveniji). Za izvedbo sprememb pa potrebujemo tudi spremembo.

Vir: Kmečki glas, 26.12.2018, pogovor s Klaro Nahtigal